Dolgo resnično dolgo in sušno obdobje, niti kaple dežja. Narava kliče, prosi po dežju. Vsak dan bolj. Skoraj že obupa.
Kar naenkrat završi, močno zapiha, vlije se dež.
Zasliši se krik veselja, radosti. Tam na tistem hribu,...končno sta se našla, končno sta prišla. Ona kot veter in on kot dež. Od silne sreče, veselja, smeha, hrepenenja enega po drugim. Po tolikih letih, stoletjih, klicih in prošnjah. Sedaj sta tam, srečna da jima je uspelo. S silno močjo ljubezni, polna hvaležnosti in brez kančka strahu se predata drug drugemu. Nežen in čuten poljub, poln ljubezni in strasti v toplem in varnem objemu, združi ti dve duši v celoto, v eno. Njen dotik prbudi v njem mogočnega moškega, ki zasije v vsej svoji veličini in njegov dotik, prebudi v njej najveličastnejšo žensko, ki zažari. Združena v eno. Sploh ni potrebno besed. V tej ekstazi, nabiti z ljubeznijo, čutnostjo in strastjo odplešeta čudovit in čuten ples, ki nima ne konca ne kraja. Vesta, da je sedaj dokončno, nikoli več se ne bosta ločila. Njuni srci sta zažareli, se prižgali, gorita. Medtem pa je narava prižgala kristal-srce Zemlje. To čutita pod nogami. Vesta da sta skupaj nepremagljiva.
Dež počasi ponehuje in veter se umirja. Čutita se tako močno in mogočno, kot še nikoli do sedaj. Srečna sta. Z roko v roki, s silno ljubeznijo in dokončno združitvijo gresta skupaj naprej. Ponovno sta vzpostavila najmočnejšo energijo in silo LJUBEZEN.
Čudovita zgodba......mogoče pa ni samo zgodba....mogoče je pa vse res....
Čaroben večer ;)
Marjetka
Ni komentarjev:
Objavite komentar