Potem pa sem opazovala ljudi,...v lokalu, službi, trgovini, na ulici, naš nepogrešljiv pripomoček-mobitel. Ves, čas tipkamo sms-e, klepetamo, smo na facebooku, twitterju, mailu, vedno dostopni in mobilni.
Sedimo vsak na svoji strani računalnika in tipkamo. Pišemo o svojih mislih, čustvih, željah. Ker je lažje, bolj preprosto in manj osebno. Ja podpiram tehnologijo, in tudi prav je da se razvija.
Vendar pa pogrešam druženja, klepete, brez računalnikov, brez zvonečih telefonov.
Razmišljam kako pogosto si v živo rečemo "Miha rada te imam.", "Monika rada te imam."
Odmika se ta pristni stik z ljudmi, ki ga menja tehnologija.
Vem, so veselice, zabave, pikniki, ko se družimo in imamo fino, ampak hkrati pa naraščajo in se širijo tudi naši virtualni "prijatelji."
Ravno danes sva se s prijatelico dogovarjale za srečanje z našo družbo, vendar se nikakor ne uskladimo, pa čeprav smo skoraj vsi sosedje. Pa mi je na misel prišla moja babica in njene zgodbe, kako je bilo v njenih mladih časih, ko tudi telefona še niso poznali. Živeli so preprosto, cela vas, ali kraj so delovali kot ena velika družina.
Tudi izkazovanje čustev, veselja, sreče, je prešlo v tehnologijo, ko se lepo vpišeš na facebook objaviš kakšno pesem, napišeš stavek ali dva in to je to.
Je pa veliko lepše, srčno povedati osebi, ki jo imamo radi, v živo, deliti z njo veselje in srečo.
Prijateljska druženja, ali kakršno koli druženje ali stik z ljudmi je veliko bol pristen, če je oseben, pa tudi v lepšem spominu ostane. Že en sam dober dan in lep nasmeh lahko popolnemu neznancu polepša dan.
Ravno to naredi življenje čarobno. Mi sami na najbolj iskren, oseben način.
Družimo se in komunicirajmo, izražajmo čustva, ljubezen, na pristen in oseben način. Naj nam bo tehnologija le stranski pripomoček pri tem. Bodimo ljudje, pravi ljudje.
Pošiljam vam čaroben pozdrav.
Marjetka
Ni komentarjev:
Objavite komentar