V življenji nam nadanejo oblačila, obujejo nas, nadanejo nam nakit, pridobimo izobrazbo z visokim nazivom, ne manjka nam denarja, pa tudi drag avto in velika hiša ne. Ko imamo vse to šele nekaj pomenimo, veljamo. Pa včasih tudi to ni dovolj, kajti potrebno se je znova in znova dokazovati, razsipati denar, da naš pomen obstane.
Ampak ali res to potrebujemo, ali smo res zaradi teh stvari več vredni???
Kaj pa srce, telo, duša?
Ne razumem, ker ni logično. Če smo bili ob rojstvu brez vsega, kot nek zaklad, kasneje ko odrastemo pa z vsem mogočim ne zadostujemo?
Te dni mi večkrat misli, besede in dejanja popeljejo v razmišljanje o lastnih vrednotah, o svoji zadostnosti, o ljudeh, nas samih.
Moram imeti tak in tak avto, drago obleko in še dražje čevlje, najboljši nakit, goro denarja, da je ugled priznan, kajti če tega nimaš nisi dovolj dober. V preveč primerih tudi sebi ne.
Pa bojo materialna sredstva res zamenjala nas same?
Noro!!
Če stojim tukaj pred teboj gola, brez centa, brez strehe nad glavo, brez avtomobila, brez vsega, ostanejo le moje telo, srce in duša. In če nisem ti nisem dovolj dobra taka me nisi vreden.
Pa tudi nam samim mora biti to na PRVEM MESTU.
Najprej je pogoj da cenimo sebe, da se ljubimo, imamo radi, SAMI SEBE.
Če pa ne zadostujemo mami, očetu, sestri, bratu, prijatelju, sosedu, sodelovcu, znancu ali neznancu, kot mi s srcem in dušo, če to ni dovolj nas ni nihče vreden.
Če smo bili ob rojstvu lahko zaklad, bodimo tudi sedaj.
Naj naše telo, srce in duša postanejo bogastvo, zaklad, veselje in sreča.
Želim vam čaroben dan :)
Marjetka
Ni komentarjev:
Objavite komentar