V ODKRIVANJU SEBE

Vedno bolj spoznavam sebe, se poglablajm v otrštvo raziskujem, tuhtam.... Že od malega sem vedno vse delala po svoje, ne glede na to kaj so drugi rekli. Če sem vedela da mi bo uspelo, mi vedno je, ostali pa so se čudili mojemu uspehu.
Še vedno je tako, še vedno sem mali radovedni otrok, ki ga zanima vse, ki mora preizkusiti vse.
Vendar pa sem pršla do spoznanja, ki me je zelo razžalostilo.
Vedno so me podpirali, me še vedno, stari ali novi znanci in neznaci, ljudje, ki pridejo in grejo. Nekateri ostanejo, drugi odidejo. Vsem sem iz srca hvaležna za vse spodbudne besede, objeme. Za pogum da mi stojijo ob strani. Da prepoznavajo v meni dobro, talent, srce, ljubezen.
Hvala vsakemu posebej.
Tisto kar pa me je razočaralo na celi črti so moji starši, ki ne pokažejo podpore, ponosa, moči, ne stojijo ob strani. Znajo pa se pohvalit na moj račun. Čeprav sama brez njih hodim po svoji poti, spoznavanja in odkrivanja življenja.
Tisti, ki naj bi nam bili opora in pomoč v prvi vrsti, ponavadi pozabljajo kdo smo, jim je samoumevno da bomo sami zmogli, da pa so kljub vsemu zasluženi za naše zmage.
Jezi in žalosti me ko popolni tujci vidijo tisto kar najbližji nikoli ne bojo.
Narobe svet.
Podzavestno iščemo potrditve da delamo prav, vse dokler sami sebi nismo dovolj.
Vse dokler sami v sebi ne zadostujemo. Potem ne potrebujemo nikogršnje potrditve.
Jaz SEM jaz, ti pa si ti. Ločeno. ne glede na sorodstvo.
Ko dojameš bistvo sebe, je občutek fenomenalen, ker SI.

Vsak naj podpre sebe, zaupa sebi in se začuti. Bodimo hvaležni za vse tiste, ki v nas prepoznajo najboljše, za vse tiste ki pa v nas ne prepoznajo ničesar, pa vzemimo slovo.

Želim vam čaroben večer :)

Marjetka