Nihče ni rekel da bo lahko, nihče ni rekel kaj se bo dogajalo na tej poti.
Odpreti svoje srce, srca drugih, pokazati pot sebi in drugim, ne ni prprosto.
Ko od rojstva ali pa še nazaj, nazaj, začneš razmišlajti, čutiti, pospravljati vso navlako, bremena, ljudi, dogodke, travme, greš čez vse od najglobjega brzna, ko že skoraj misliš da ti ne bo uspelo, ko že misliš da ne boš zmogel, pa vse do tam ko čutiš, ko letiš, ko veš da zmoreš.
Presenečenj je veliko, ker spoznavaš sebe, ljudi okoli sebe, ugotavljaš kako si živel do sedaj, kako želiš naprej.
Včasih čisto šokiran in prestrašen ker ne veš ali ti bo uspelo, ali ti bo kdo pomagal.
Le upanje da odpreš srce in končno in dokončno zadihaš te pelje naprej.
Včasih stresaš jezo, razbijaš, kričiš, jočeš, vse to pomaga, le da gre iz tebe vse tisto kar te je do sedaj bremenilo, kar je zapiralo srce.
Ko želiš le stran, daleč stran, ko že obupaš,...
Ko se prepustiš in predaš, vzljubiš sebe, se ceniš in spoštuješ.
V polnosti ljubiš, takrat si zmagal.
Vendar je pot težka, naporna, niti malo preprosta, ampak se splača, kajti na koncu, čisto na koncu prideš do največjega zaklada-do svojega srca.
Čaroben dan vam želim, naj se srce dokončno odpre.
Marjetka
Ni komentarjev:
Objavite komentar