NASILJE V DRUŽINI

Oče uspešen podjetnik, mama odlična v svoji karijeri, otroci pa pridni učenci. Vsi se super razumejo in imajo radi. Daleč najbolj urejena družina okoli. -MASKA
Kaj pa se dogaja v resnici?
Oče nasilnež, ki pretepa svojo ženo in otroke, mama alkoholičarka, ki nikoli ne zaščiti otrok, otroci pa tiho trpijo, deležni udarcev, posilstva, žaljivk. Tiho jočejo v sebi in upajo, le upajo da se konča.
Lahko se nasilje izvaja samo med zakoncema, pa otoci trpijo tako kot da bi bili deležni, če pa se izvaja nad otroci pa je bolečina še hujša.
Poznamo fizično nasilje: posilstva, udarce, brce, pretepe,...
Psihično: žaljivke, razvrednotenje osebnosti, zaničevanje, zmerjanje z pracica, kurbir, samo kurbaš se, pankart, sami problemi so s tabo, kdo bo pa tebe pogledal, tebi ne bo nikoli uspelo, živ hudič si, v grob me boš spravil, škoda da sem te sploh rodila,....
Največkrat je kombinacija obeh. Vendar se o tem ne govori, ker morajo sosedje, znanci, prijatelji videti kako uspešna in dobra je družina. Če pa že kdo pomisli da bi kaj rekel, naleti na ustrahovanje: "če komu kaj poveš te bom pretepel, ubil, pazi se me,.."
In tako žrtev podleže manipulaciji in ustrahovanju, problem pa ostane skrivnost.
Tega nasilja je med nami veliko, veliko več, kot si upamo samo pomisliti. Res da so nekatera manj groba, druga bolj, a se vse eno ne govori o tem, in vse eno je to nasilje.
Potem pa se čudimo ko slišimo da je žena ubila najprej moža in otroke nato še sebe, ali kako drugače.
Čudimo se ker je toliko alkoholizma med mladimi, toliko drog.
Čudimo se ker je toliko samomorov.
Čudimo se ker se jih vedno več zateka v varne hiše.
Čudimo se ker je vedno več odvrženih novorojenčkov.
Čudimo se ker je vedno več agresivnih najstnikov.
Pa se res nikoli ne vprašamo zakaj??
Vem da je o tem teško govorit, ven da si je teško priznat, vem pa tudi da če ostaneš tiho, ostanejo posledice in travme za celo življenje. In jih nosiš tiho, skrite in so najtežje breme.
Posledice so katastrofalne. Ali se bojimo imeti partnerja, otroke, ker se bojimo sprejeti ljubezen, ker je nezaupanje in strah po ponovnem doživljanju nasilja preveliko. Lahko da se zgodba ponavlja pri prijateljih pa nas je strah spregovorit. Ali pa nas je strah da bomo mi isti, da ne ne bomo znali pokazati ljubezni, ker je tudi nam ni nihče. In ne, to niso preprote stvari, in teško je pri tem ostati sam, zato dovolimo da nam pomagajo, kajti veliko je ljudi, ki so pripravljeni pomagati.
Upati si moramo spregovorit, upati si moramo utišati grožnje in ustrahovanje, predvsem pa ustaviti manipulacijo.
Lahko se to naredi na več načinov, le tiho ne smemo ostati. Delimo izkušnje, poslušajmo eden drugega, prejočimo, skričimo te stvari, karkoli je potrebno. Najslabše je da se zapremo pred svetom in ne dovolimo da nam kdo pomaga.
Kajti nihče si ne zasluži nasilja, nihče si ne zasluži zlorab in žaljivk. Nasilje v družini pa je toliko bolj kruto, ker se izvaja tam, kjer naj bi bila ljubezen, spoštovanje, razumevanje, dom.

Naj ne bo več tabu tema, govorimo o tem, na glas, naj se sliši!!!

Kajti srce, telo, duša si zaslužijo LJUBEZEN, biti ljubljeno kot celota.
Dovolj je!
Ne dovolimo da gazijo po nas, po drugih, NAJ MOČ POSTANE BESEDA!
Ustavimo nasilje v družinah!

Lep in varen dan vam želim.

Marjetka