V DOJEMANJU SEBE

Vedno več je govora o duhovni rasti, zavedanju samega sebe, vračanja v naravo, iskanja odgovorv v sebi... In prav je tako, in še več se bo govorilo, pisalo, bralo in poslušalo o tem. Pravilno.
Pri tem pa nekateri ne dojamejo bistva. Sebe, svoje srce, svoje odgvore, občutke, hotenja, je potrebno začutiti. Ni dovolj le da o tem beremo, da poslušamo, potrebno je začutiti v sebi.
Lahko poslušamo, imamo mnenja, se strinjamo vendar nam to na naši poti popolnoma nič ne pomaga, če sami ne dojamemo in začutimo bistva.
Npr.: Poslušamo kako neka gospa razlaga o nasilju v družini, kako hudo je, ko moški pretepa žensko in otroke. Vsi trpijo. Prisoten je tudi alkohol. V solzah razlaga da nima službe, ne denarja da ne ve kako se bo vse skupaj končalo, da pa je vendarle poslušala svoje srce, začutila izredno moč, se ločila, poiskala pomoč in s tem rešila in osvobodila sebe in otroke. Sedaj pa živi močna, srečna svoje življenje. Ker je znala poslušati svoje srce.
Bravo za njo.
Kaj pa ostali? Vsem se zdi pogumna, vsi veseli da ji je upelo, vsem se zdi njeno ravnane super. Ko pa je govora o osebni spremembi pri nas, pa velikokrat pride do blokade. Ko človek posluša, mogoče celo razmišlja o tem, vendar se boji prepustiti in začutiti sebe. Ker vsi vemo da ko začneš delati na sebi je dela veliko. Si na neki preizkušnji, ali boš šel do konca-do srca, ali boš odnehal. Si pripravljen na VSE?
Zato naslednjič ko berete, poslušate, pri tem razmislite kako je pri vas, ali lahko začutite sebe v določeni zgodbi, situacije, kaj boste naredili da jo popravite ali boste spet preprosto pustili da naredi to nekdo namesto vas? Vendar je resnica ta, da namesto samega sebe ne more nihče drug opraviti, poti do srca. To je naloga vsakega posameznika.
Absolutno pa si lahko pomagamo, le sprejeti je potrebno pomoč. Z roko v roki gre lažje.
In vedno do konca. Izplača se.

Začutite srce, ljubezen, sebe, ljubezen,...-BISTVO

Čaroben pozdrav

Marjetka

NEKOGA MORAŠ IMETI RAD

Nekoga moraš imeti rad – Ivan Minatti

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Imejmo se radi :)

Želim vam čaroben vikend

Marjetka

SLOVO OD GNEZDA

Pride čas, ko vzamemo slovo. Lahko dobesedno ali pa od starih vzorcev, preteklosti, težav in tegob.
Od ljudi, ki ne sodijo več v naše življenje, ker nam ne dajejo nikakršne koristi, ampak ga le bremenijo.
Te dni, večkart slišim da sem malo nora, ker imam ogromno željo po selitvi na svoje, da odidem v svojo hiško, kjer bom jaz gospodar. Nora sem menda tudi, ker ne podpiram naše politike, ne hodim v cerkev, ampak sem goreča zagovnica Srca in resnice. Ker družbeno ne ustrezam standerdom. Ker preveč razmišljam s svojo glavo in ker vem in razumem stvari, ki drugim niso jasne. Ker čutim želje srca in ker vem kako jih uresničiti.
Ja pa se mi res malo meša.
Ker ne morem biti omejena, ne časovno, ne prostorsko. Zato potrebujem svojo hiško, s svojim vrtom, brez omejitev.
Pa mi pravijo da sem premlada, da nimam otrok, ne moža, torej nikakršnega razloga za selitev. Meni pa srce pravi da je čas da zapustim gnezdo, v katerega že dolgo ne spadam več.
In kaj sedaj. Hja, rešitev je le ena! Poslušaj svoje srce.
Ne glede na starost, spol, stil življenja, pride čas, ko začutimo da je potrebno vzeti slovo od starega in sprejeti novo.
Ne glede na to kaj porečejo na naše ideje ostali, moramo ostati zvesti sebi, svojim željam, predvsem pa svojemu srcu. Pa če to pomeni da se bo vse obrnilo na glavo, se pač bo, srce že ve kaj nam govori.
Torej, če se jaz selim, ti si kupiš nov avto, ali pa mogoče motor, ki ga sanjaš, spet tretji sprejme službo v tujini, karkoli,.... naj bo to zaradi nas, ne zaradi drugih.
Vsak potrebuje svoje gnezdo, kjer ustvarja s svojim srce, željami, potrebami.
Naj odide staro in pride novo. Mogoč nova služba, partner, avto, mogoče pa je le čas da dokončno poletimo iz satrega gnezda in se zasidramo v svojega,

Čaroben pozdrav

Marjetka

PLES ŽIVLJENJA

Prvi korak je tvoj, sledi mu moj, kot odgovor. Ponovno tvoj, pa spet moj.Moja roka v tvoji, noga ob nogi. Usklajeno gibanje teles, ob taktih glasbe.
Če se prepustiš ti, se prepustim tudi jaz. Drug drugemu, ter glasbi, ki naju vodi.
Le z zaupanjem lahko odpleševa perfektno.
Tako kot pri plesu je tudi v partnerstvu, zvezi, odnosu, zakonu,...
Če zaupaš ti meni in jaz tebi. Če oba dovoliva odpreti srce, se čustveno odpreti, sprejeti in podpreti, se prepustiti glasbi življenja, sva zmagala. Odpleševa najlepši ples.
Takrat nobena težava, zapreka, ovira ni nerešljiva. Vse je mogoče, vendar le če oba delava v skladu z drugim. Drugače ne moreva plesati, reševati težav.
Pravzaprav ne moreva v polnosti in popolnosti živeti. Pri tem pa mora vedno biti pomoč, podpora.
Če meni ne gre najbolje levi obrat, mi pri tem pomagaj, in jaz bom tebi pomagala pri desnem. Nihče ne bo opazil pomanklivosti, kajti vse je dovršeno in povezano.
Če je medsebojno spodbujanje, podpora, spoštovanje, ljubezen je tudi moč.
In ko tako perfektno pleševa na plesišču ali pa skozi življenje, predana drugdrugemu, sva skupaj nepremagljiva.
Kak opazovalec bi rekel da pleševa kot v pravljici, v resnici pa je to le čarovnija življenja.

Čaroben pozdrav

Marjetka

ZAHVALA

V življenju imamo različne cilje, želje in potrebe, pa tudi sanje.
Poti do njih je veliko, na koncu pa izbermo le eno. Lahko je težka, lahko je lahka. Če smo le dovolj močni in pogumni nam težavnost niti ni pomembna.
Na teh poteh se pojavijo različni ljudje. Nekateri nam želijo pomagati, da uspemo, imamo pa tudi take, ki nam ne želijo nič dobrega. In če smo le dovolj srčni, sprejmemo ponujeno pomoč. V težkih, žalostnih, veselih in razigranih trenutkih, ki se odvijajo, smo skupaj, vse tja do konca. Ko pa smo na koncu je najpomembneje da se ne pozabimo zahvaliti za pomoč.
In danes se jaz pred vsemi, zahvaljujem, iz vsega srca, Ženski, ki je pred približno osmimi meseci stopila na mojo pot.
Ko sem že mislila da me nikoli ne bo nihče razumel, podprl, se je pojavila ONA.
Ženska, ki mi je pokazala čarovnijo svetlobe, energije, Srca, Ženske, Ljubezni.
Draga Milena Matko iz srca HVALA za vso podporo, potrpljenje, pomoč, spodbudo, čas, trud, energijo, voljo, pogum, upanje in ljubezen. Hvala za Žensko in Srce. HVALA KER SI.
V čast mi je da te poznam.
Z vsem spoštovanjem in ljubeznijo, ti danes pred vsemi iz srca izrekam HVALA in se ti globoko priklanjam.
Brez tebe danes ne bi bila tukaj in sedaj, srečna kot še nikoli do sedaj. Živa in polna življenja. Hvala, iz srca še enkrat in neštetokrat hvala.
Bilo je težko, naporno, vzelo je ogromno energije, potrebno je bilo ogromno poguma, podiranja meja, čiščenja preteklosti. Tekle so solze, vendar se je na koncu več kot izplačalo. Kajti na koncu je SRCE.
Seveda gre zahvala tudi ostali ekipi, vendar danes izrekam posebno zahvalo posebej njej.
Ženski z velikim srcem polnim ljubezni.
Milena hvala.
Spoštovanja in ljubezni vredna Ženska si.

Prisrčen pozdrav

Marjetka

V ODKRIVANJU SEBE

Vedno bolj spoznavam sebe, se poglablajm v otrštvo raziskujem, tuhtam.... Že od malega sem vedno vse delala po svoje, ne glede na to kaj so drugi rekli. Če sem vedela da mi bo uspelo, mi vedno je, ostali pa so se čudili mojemu uspehu.
Še vedno je tako, še vedno sem mali radovedni otrok, ki ga zanima vse, ki mora preizkusiti vse.
Vendar pa sem pršla do spoznanja, ki me je zelo razžalostilo.
Vedno so me podpirali, me še vedno, stari ali novi znanci in neznaci, ljudje, ki pridejo in grejo. Nekateri ostanejo, drugi odidejo. Vsem sem iz srca hvaležna za vse spodbudne besede, objeme. Za pogum da mi stojijo ob strani. Da prepoznavajo v meni dobro, talent, srce, ljubezen.
Hvala vsakemu posebej.
Tisto kar pa me je razočaralo na celi črti so moji starši, ki ne pokažejo podpore, ponosa, moči, ne stojijo ob strani. Znajo pa se pohvalit na moj račun. Čeprav sama brez njih hodim po svoji poti, spoznavanja in odkrivanja življenja.
Tisti, ki naj bi nam bili opora in pomoč v prvi vrsti, ponavadi pozabljajo kdo smo, jim je samoumevno da bomo sami zmogli, da pa so kljub vsemu zasluženi za naše zmage.
Jezi in žalosti me ko popolni tujci vidijo tisto kar najbližji nikoli ne bojo.
Narobe svet.
Podzavestno iščemo potrditve da delamo prav, vse dokler sami sebi nismo dovolj.
Vse dokler sami v sebi ne zadostujemo. Potem ne potrebujemo nikogršnje potrditve.
Jaz SEM jaz, ti pa si ti. Ločeno. ne glede na sorodstvo.
Ko dojameš bistvo sebe, je občutek fenomenalen, ker SI.

Vsak naj podpre sebe, zaupa sebi in se začuti. Bodimo hvaležni za vse tiste, ki v nas prepoznajo najboljše, za vse tiste ki pa v nas ne prepoznajo ničesar, pa vzemimo slovo.

Želim vam čaroben večer :)

Marjetka

ODGOVORI V NAS

Vprašanja. Povsod jih postvljamo. Sebi, sosedom, prijateljem.
Kaj naj storim? Ali bom srečna s tem partnerjem? Ali mi tale obleka paše? Ali naj sprejmem to službo?
Mi bo uspelo narediti faks? Bom dobra žena, mama? Ali doboro zgledam?........
Da ali ne? Danes ali jutri?
Ne glede kakšno vprašanje postavljamo, lahko čisto preprosto, banalno, ali pa tako življenjskega pomena, je najpomembneše da ga postavimo sebi.
Vendar pošteno. Brez besede, ne vem. Kajti prav vsak odgovor nosimo v sebi. Je pa res, da včasih potebujemo za kakšnega malo več časa, poguma, da si priznamo.
Prav nihče drug ne more namesto nas odgovarjati. Pa gre lahko še za tako banalno vprašanje, le mi resnično vemo pravi odgovor.
Le vsak zase ve, kakšne so njegove, prave, srčne želje, kaj si v resnici želi. Le vsak zase ve kam si želi, kaj ljubi, koga ljubi, kaj ga osrečuje.
Le iskren in srčen je tisti pravi. Ostale pa sprejmimo kot nasvet.
Sreča je zagotovljena, le ko smo posšteni do sebe.

Zato si dovolimo odgovore iskati v sebi in nikjer drgje. Tam kjer bije srce, tam je zapisan vsak odgovor.

Prisrčen pozdrav

Marjetka

NE BODI KOT DRUGI

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,

odpelji me v goro, kjer škrati živijo.

Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,

zloži mi pesem z bizarnim refrenom.

Povabi me včasih v kraje neznane,

mi zjutraj pod okno pripelji cigane.

Povej mi o sanjah četudi so grešne,

zaupaj mi želje četudi so smešne.



Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,

ljubezen ni reka, ki teče po strugi.

Napravi to zopet, ne hodi po poti,

saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.

Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,

povabi me v mesto, ko drugi že spijo.

Usoda je živa in mrtvi junaki,

naj še hrepenijo postaje in vlaki.


Lep dan

Marjetka

NIČ NI NAKLJUČJE

Včasih se nam zgodi da srečamo poplnega neznaca, pa nam vošči dober dan, ali nam podari nasmeh, mogoče nas ustavi in kaj vpraša.
Včasih opazujemo kak dogodek, mogoče sprehod dveh zaljubljencev, igro živali, klepet starejših dam ali pa mogoče matero z otrokom.
Včasih nam pride pod roke nenavadna knjiga, revija, kak film.
Vse to se zdi na prvi pogled nepomembno, mimobežno in mislimo da to pa že ni bilo nič takega. Vendar temu lahko rečemo simboli, znaki, ki se mogoče  tisti trenutek zdijo nepomembni, ali pa jih pozabimo, pa se na njih spomnimo naslednji dan, mesec ali leto, ko nam postane jasno zakaj se nam je nekja dogajalo, zakaj smo srečali poplnega neznanca, zakaj sem brala odlomek iz tiste knjige.
Ko začneš razmišljati, ti postane povsem jasno da ima vse pomen, da je vse na pravem mestu, da se vse odvija tako kot se mora.
Ti simboli so nam pokazatelji, kako naprej, kako se odločiti, kako reagirati. Mogoče je včasih samo potrditev našega dela.
Potrebno je sprejemati te simboli, o njih razmisliti, kaj nam ta trenutek, ko te popolen naznaec ustavi in vpraša za uro, pove. Zakaj me je ravno takrat ustavil in zakaj ravno mene vprašal.
Prej ko dojamemo da se to dogaja in odvija ves čas okoli nas, prej bomo razumeli in sprejeli sebe.
Kajti resnično ni nič naključje, niti eno bitje, dogodek, kraj, misel ali čustvo, nič ni naključje.
Vse se popolno ujema, dopolnjuje.
Tudi če nas vleče v nek kraj, ali pa ko si noro želimo plesati, slikati, voziti z motorjem, karkoli, je pomembno da se tega lotimo, ker nas ta pot nekam pelje, nekja nam želi nekaj pokazati.

Zato si dovolimo spregledati, opazovati kaj se dogaja okoli nas. Opazujmo, opazujmo, in sprejmimo sebe, ker vse se dogaja z razlogom in nič ni naključje. Vse je darilo.

Ravno to je čarovnija življenja, da ga zaživimo, vidimo, čutimo in sprejemamo.

Želim vam čaroben in vesel dan. Naj bo razigran in nasmejan.

Marjetka

SRCE

SRCE! Odpira se!
Nihče ni rekel da bo lahko, nihče ni rekel kaj se bo dogajalo na tej poti.
Odpreti svoje srce, srca drugih, pokazati pot sebi in drugim, ne ni prprosto.
Ko od rojstva ali pa še nazaj, nazaj, začneš razmišlajti, čutiti, pospravljati vso navlako, bremena, ljudi, dogodke, travme, greš čez vse od najglobjega brzna, ko že skoraj misliš da ti ne bo uspelo, ko že misliš da ne boš zmogel, pa vse do tam ko čutiš, ko letiš, ko veš da zmoreš.
Presenečenj je veliko, ker spoznavaš sebe, ljudi okoli sebe, ugotavljaš kako si živel do sedaj, kako želiš naprej.
Včasih čisto šokiran in prestrašen ker ne veš ali ti bo uspelo, ali ti bo kdo pomagal.
Le upanje da odpreš srce in končno in dokončno zadihaš te pelje naprej.
Včasih stresaš jezo, razbijaš, kričiš, jočeš, vse to pomaga, le da gre iz tebe vse tisto kar te je do sedaj bremenilo, kar je zapiralo srce.
Ko želiš le stran, daleč stran, ko že obupaš,...
Ko se prepustiš in predaš, vzljubiš sebe, se ceniš in spoštuješ.
V polnosti ljubiš, takrat si zmagal.

Vendar je pot težka, naporna, niti malo preprosta, ampak se splača, kajti na koncu, čisto na koncu prideš do največjega zaklada-do svojega srca.

Čaroben dan vam želim, naj se srce dokončno odpre.

Marjetka

BOGASTVO NARAVE

Vedno znova in znova me vleče tja, kje sem doma, svobodna, očarana in nikoli razočarana.
Tam kjer je vse usklajeno, barvito, do potankosti natančno, kjer očara svežina gozdov, travnikov, tam kje vsak letni čas da svojo čarobnost.
BOGASTVO NARAVE
Neverjetno kako veliko nam nudi. Napolni nas s svežino, s čudovito energijo, nahrani naše telo in duha.
Vse je preprosto, brez kompliciranja. S toliko kombinacijami, ki so med seboj močno prepletene in v popolnosti uspevajo.
Včasih zadremam tam v travi, in občutek je fenomenalen ko uživam le ptičjem petju, oglašanju murenčkov, nežnem božanju vetra in žgečkanju sončka. Včasih ponagaja, da osveži in nahrani, prijeten dež. Ponoči ko ne morem zaspati se zazrem v luno, ki mi daje moč in upanje. Toliko drgaocenosti najdemo v naši predragi naravi.
V njej iščejo navdih pesniki, pisatelji, slikarji in fotografi, mogoče zaljubljen par ali navihani in razigrani otroci.
K njej se vračamo znova in znova in pravzaprav ne zahteva veliko, le spoštovanje in lepo ravnanje. Na žalost pa velikokrat ne dobi niti tega, ker pozabljamo kako drgaocena in pomembna je.

Mogoče v gozdu, travniku, v hribih, na morju, kjer koli že boste, se za trenutek ustavite in jo v tišini opazujte, očarala vas bo, vedno znova in znova.

Želim vam bogat in čaroben dan ;)

Marjetka

TEHNOLOGIJA IN LJUDJE

Danes cel dan ni bilo interneta. Vsi živčni kdaj bojo že končno popravili in vzpostavili povezavo, da bomo spet lahko v stiku, in koraku z dogodki.
Potem pa sem opazovala ljudi,...v lokalu, službi, trgovini, na ulici, naš nepogrešljiv pripomoček-mobitel. Ves, čas  tipkamo sms-e, klepetamo, smo na facebooku, twitterju, mailu, vedno dostopni in mobilni.
Sedimo vsak na svoji strani računalnika in tipkamo. Pišemo o svojih mislih, čustvih, željah. Ker je lažje, bolj preprosto in manj osebno. Ja podpiram tehnologijo, in tudi prav je da se razvija.
Vendar pa pogrešam druženja, klepete, brez računalnikov, brez zvonečih telefonov.
Razmišljam kako pogosto si v živo rečemo "Miha rada te imam.", "Monika rada te imam."
Odmika se ta pristni stik z ljudmi, ki ga menja tehnologija.
Vem, so veselice, zabave, pikniki, ko se družimo in imamo fino, ampak hkrati pa naraščajo in se širijo tudi naši virtualni "prijatelji."
Ravno danes sva se s prijatelico dogovarjale za srečanje z našo družbo, vendar se nikakor ne uskladimo, pa čeprav smo skoraj vsi sosedje. Pa mi je na misel prišla moja babica in njene zgodbe, kako je bilo v njenih mladih časih, ko tudi telefona še niso poznali. Živeli so preprosto, cela vas, ali kraj so delovali kot ena velika družina.
Tudi izkazovanje čustev, veselja, sreče, je prešlo v tehnologijo, ko se lepo vpišeš na facebook objaviš kakšno pesem, napišeš stavek ali dva in to je to.
Je pa veliko lepše, srčno povedati osebi, ki jo imamo radi, v živo, deliti z njo veselje in srečo.
Prijateljska druženja, ali kakršno koli druženje ali stik z ljudmi je veliko bol pristen, če je oseben, pa tudi v lepšem spominu ostane. Že en sam dober dan in lep nasmeh lahko popolnemu neznancu polepša dan.
Ravno to naredi življenje čarobno. Mi sami na najbolj iskren, oseben način.

Družimo se in komunicirajmo, izražajmo čustva, ljubezen, na pristen in oseben način. Naj nam bo tehnologija le stranski pripomoček pri tem. Bodimo ljudje, pravi ljudje.

Pošiljam vam čaroben pozdrav.

Marjetka

ZDRUŽITEV

Nekega dne, tam nekje,...
Dolgo resnično dolgo in sušno obdobje, niti kaple dežja. Narava kliče, prosi po dežju. Vsak dan bolj. Skoraj že obupa.
Kar naenkrat završi, močno zapiha, vlije se dež.
Zasliši se krik veselja, radosti. Tam na tistem hribu,...končno sta se našla, končno sta prišla. Ona kot veter in on kot dež. Od silne sreče, veselja, smeha, hrepenenja enega po drugim. Po tolikih letih, stoletjih, klicih in prošnjah. Sedaj sta tam, srečna da jima je uspelo. S silno močjo ljubezni, polna hvaležnosti in brez kančka strahu se predata drug drugemu. Nežen in čuten poljub, poln ljubezni in strasti v toplem in varnem objemu, združi ti dve duši v celoto, v eno. Njen dotik prbudi v njem mogočnega moškega, ki zasije v vsej svoji veličini in njegov dotik, prebudi v njej najveličastnejšo žensko, ki zažari. Združena v eno. Sploh ni potrebno besed. V tej ekstazi, nabiti z ljubeznijo, čutnostjo in strastjo odplešeta čudovit in čuten ples, ki nima ne konca ne kraja. Vesta, da je sedaj dokončno, nikoli več se ne bosta ločila. Njuni srci sta zažareli, se prižgali, gorita. Medtem pa je narava prižgala kristal-srce Zemlje. To čutita pod nogami. Vesta da sta skupaj nepremagljiva.
Dež počasi ponehuje in veter se umirja. Čutita se tako močno in mogočno, kot še nikoli do sedaj. Srečna sta. Z roko v roki, s silno ljubeznijo in dokončno združitvijo gresta skupaj naprej. Ponovno sta vzpostavila najmočnejšo energijo in silo LJUBEZEN.

Čudovita zgodba......mogoče pa ni samo zgodba....mogoče je pa vse res....

Čaroben večer ;)

Marjetka

ŽIVLJENJE

"Ob pravih ljudeh se razodane prava skrivnost.
Zdramiti moraš čarobnost, ki počiva v tebi.
Zaklad je torej, pot po kateri hodiš, in ne kraj, kamor si namenjen.
Edini učitelji so ljudje, ki jih srečuješ na svoji poti.
Naj sanje postanejo resničnost."

Besede, ki povedo vse in še več, ki me vskodnevno nadvdušujejo in vlivajo upanje v težkih trenutkih.
Ko dojameš bistvo, razumeš življenje.
Čisto preprosto in resnično.

Hvala Jožko za te čarobne besede, ki imajo neverjetno moč.

Želim vam krasen, nasmejan in razigran dan

Marjetka

NASILJE V DRUŽINI

Oče uspešen podjetnik, mama odlična v svoji karijeri, otroci pa pridni učenci. Vsi se super razumejo in imajo radi. Daleč najbolj urejena družina okoli. -MASKA
Kaj pa se dogaja v resnici?
Oče nasilnež, ki pretepa svojo ženo in otroke, mama alkoholičarka, ki nikoli ne zaščiti otrok, otroci pa tiho trpijo, deležni udarcev, posilstva, žaljivk. Tiho jočejo v sebi in upajo, le upajo da se konča.
Lahko se nasilje izvaja samo med zakoncema, pa otoci trpijo tako kot da bi bili deležni, če pa se izvaja nad otroci pa je bolečina še hujša.
Poznamo fizično nasilje: posilstva, udarce, brce, pretepe,...
Psihično: žaljivke, razvrednotenje osebnosti, zaničevanje, zmerjanje z pracica, kurbir, samo kurbaš se, pankart, sami problemi so s tabo, kdo bo pa tebe pogledal, tebi ne bo nikoli uspelo, živ hudič si, v grob me boš spravil, škoda da sem te sploh rodila,....
Največkrat je kombinacija obeh. Vendar se o tem ne govori, ker morajo sosedje, znanci, prijatelji videti kako uspešna in dobra je družina. Če pa že kdo pomisli da bi kaj rekel, naleti na ustrahovanje: "če komu kaj poveš te bom pretepel, ubil, pazi se me,.."
In tako žrtev podleže manipulaciji in ustrahovanju, problem pa ostane skrivnost.
Tega nasilja je med nami veliko, veliko več, kot si upamo samo pomisliti. Res da so nekatera manj groba, druga bolj, a se vse eno ne govori o tem, in vse eno je to nasilje.
Potem pa se čudimo ko slišimo da je žena ubila najprej moža in otroke nato še sebe, ali kako drugače.
Čudimo se ker je toliko alkoholizma med mladimi, toliko drog.
Čudimo se ker je toliko samomorov.
Čudimo se ker se jih vedno več zateka v varne hiše.
Čudimo se ker je vedno več odvrženih novorojenčkov.
Čudimo se ker je vedno več agresivnih najstnikov.
Pa se res nikoli ne vprašamo zakaj??
Vem da je o tem teško govorit, ven da si je teško priznat, vem pa tudi da če ostaneš tiho, ostanejo posledice in travme za celo življenje. In jih nosiš tiho, skrite in so najtežje breme.
Posledice so katastrofalne. Ali se bojimo imeti partnerja, otroke, ker se bojimo sprejeti ljubezen, ker je nezaupanje in strah po ponovnem doživljanju nasilja preveliko. Lahko da se zgodba ponavlja pri prijateljih pa nas je strah spregovorit. Ali pa nas je strah da bomo mi isti, da ne ne bomo znali pokazati ljubezni, ker je tudi nam ni nihče. In ne, to niso preprote stvari, in teško je pri tem ostati sam, zato dovolimo da nam pomagajo, kajti veliko je ljudi, ki so pripravljeni pomagati.
Upati si moramo spregovorit, upati si moramo utišati grožnje in ustrahovanje, predvsem pa ustaviti manipulacijo.
Lahko se to naredi na več načinov, le tiho ne smemo ostati. Delimo izkušnje, poslušajmo eden drugega, prejočimo, skričimo te stvari, karkoli je potrebno. Najslabše je da se zapremo pred svetom in ne dovolimo da nam kdo pomaga.
Kajti nihče si ne zasluži nasilja, nihče si ne zasluži zlorab in žaljivk. Nasilje v družini pa je toliko bolj kruto, ker se izvaja tam, kjer naj bi bila ljubezen, spoštovanje, razumevanje, dom.

Naj ne bo več tabu tema, govorimo o tem, na glas, naj se sliši!!!

Kajti srce, telo, duša si zaslužijo LJUBEZEN, biti ljubljeno kot celota.
Dovolj je!
Ne dovolimo da gazijo po nas, po drugih, NAJ MOČ POSTANE BESEDA!
Ustavimo nasilje v družinah!

Lep in varen dan vam želim.

Marjetka

ŽIVI

POJ, kot da te nihče ne sliši, PLEŠI, kot da te nihče ne gleda in LJUBI, kot da ti ni nihče nikoli povzročil bolečine :)

Živi, tako kot ti poje srce. Preprosto, iskreno in ljubeče :)

Želim vam prisrčen večer :)
Marjetka

ZADOSTNOST

Rodimo se kot duša, telo in srce. Goli, brez vsega, le mi. V večini se nas starši razveselijo in jim predstavljamo bogastvo, srečo, veselje, radost.
V življenji nam nadanejo oblačila, obujejo nas, nadanejo nam nakit, pridobimo izobrazbo z visokim nazivom, ne manjka nam denarja, pa tudi drag avto in velika hiša ne. Ko imamo vse to šele nekaj pomenimo, veljamo. Pa včasih tudi to ni dovolj, kajti potrebno se je znova in znova dokazovati, razsipati denar, da naš pomen obstane.
Ampak ali res to potrebujemo, ali smo res zaradi teh stvari več vredni???
Kaj pa srce, telo, duša?
Ne razumem, ker ni logično. Če smo bili ob rojstvu brez vsega, kot nek zaklad, kasneje ko odrastemo pa z vsem mogočim  ne zadostujemo?
Te dni mi večkrat misli, besede in dejanja popeljejo v razmišljanje o lastnih vrednotah, o svoji zadostnosti, o ljudeh, nas samih.
Moram imeti tak in tak avto, drago obleko in še dražje čevlje, najboljši nakit, goro denarja, da je ugled priznan, kajti če tega nimaš nisi dovolj dober. V preveč primerih tudi sebi ne.
Pa  bojo materialna sredstva res zamenjala nas same?
Noro!!
Če stojim tukaj pred teboj gola, brez centa, brez strehe nad glavo, brez avtomobila, brez vsega, ostanejo le moje telo, srce in duša. In če nisem ti nisem dovolj dobra taka me nisi vreden.
Pa tudi nam samim mora biti to na PRVEM MESTU.
Najprej je pogoj da cenimo sebe, da se ljubimo, imamo radi, SAMI SEBE.
Če pa ne zadostujemo mami, očetu, sestri, bratu, prijatelju, sosedu, sodelovcu, znancu ali neznancu, kot mi s srcem in dušo, če to ni dovolj nas ni nihče vreden.


Če smo bili ob rojstvu lahko zaklad, bodimo tudi sedaj.
Naj naše telo, srce in duša postanejo bogastvo, zaklad, veselje in sreča.

Želim vam čaroben dan :)

Marjetka