Nadobudne fante in dekleta, ki odraščajo v samostojne ljudi.
Vsi kar žarijo.
Veselo klepetajo, se smejijo, sem pa tja uide kakšen zaljubljen pogled in spreleti iskrica.
Brezskrbnost je v njih in prav veselje jih je opzovati.
Moje oči pa obstanejo na suhljatem fantiču, ki močno izstopa.
Njegove oči niso vesele. Resnobna drža in resen obraz govorita drugačno zgodbo.
Tiho stoji, obdan z veselimi vrstniki. Zbegan in preplašen pogled bega sem ter tja.
Živčno prestopanje še podkrepi tiho viharno bitko, ki jo bije.
Tiho trpi.
Njegov oče in mama, mu nista zgled in podpora.
Nista tu ob najstniku, ki potrebuje ramo na katero se bo naslonil,
roko, ki bi ga vodila in upanja, ki bi mu narisalo nasmeh na obraz.
Ko opazujem prizor me sili na jok, ker to mlado bitje, tako trpi.
Vendar ni edini.
Njegov mlajši brat še potrdi podobo.
Kaže isto, skoraj hujšo sliko.
In sprelatava me vprašanje: "Zakaj?"
Zakaj mora tako mlad človk trpeti?
Kje je brezskrbno otroštvo in odraščanje?
Kje je smeh, kje so prijatelji?
Kje je on, sam in izgubljen?
Kje je ta otrok?
Kje je ta svet?
Kje?????
Zakaj???
Lep pozdrav
Marjetka Zore
Ni komentarjev:
Objavite komentar