Sedim na sredini, na moji levi skupina žensk in na moji desni skupina moških.
Ženski pogovor oz. jamranje, teče o tem kako težko jim je, kako bolj preprosto bi bilo biti moški. Kako je njim lahko, ni jim potrebno roditi, vzgajati otrok, pospravljati,....
Moški pogovor pa teče o tem kako ženske samo tečnarijo, da jim ni nič prav, da bi bilo bolje da se ne bi poročili,....
In podobne dogodke in pogovore slišim večkrat. Mogoče sem res mlada, pa tudi poročena nisem, pa kljub temu ne razumem zakaj se pritožujejo eden čez drugega.
Zakaj potem ženske tako močno želijo moškega ob sebi in moški žensko ob sebi. Zakaj se potem, poročajo, zakaj živijo skupaj? Ker je to v nas, ker je to nekaj najbolj naravnega. Potem pa pomislim na nekaj primerov: Ko se njej polomi avto, najprej pokliče svojega moškega. In ko on izve da ga čaka operacija, najprej pove svoji ženski. Le zakaj če pa se ne potrebujejo???
A je resnica ta da se v bistvu ljubijo in zaupajo. le da se v množici o tem ne govori, da slučajno ne bi kdo izpadel "copata"?
Hm...kdo si res želi celo življenje živeti sam? Brez čutnih poljubov, nežnih dotikov, toplih objemov, strastne spolnosti, razigranih ali pa zaupnih pogovorov, spodbujajočih besed. Trenutkov, ki jih rezumeta in hranita le moški in ženska skupaj.
Je res tako težko na glas povedati:" Njega/njo LJUBIM."
Živi življenje v ljubezni in harmoniji, ne glede na to kaj pravijo drugi, pa čeprav izpadeš "copata".
Ljubi, le to je pomembno.
Čaroben pozdrav
Marjetka
Ni komentarjev:
Objavite komentar