sreda, 7. november 2012

NAŠA VEČNA UČITELJICA

Ko se ponovno zavemo naše odvisnosti od nje.
Sneg nas ogrne s svojo veliko odejo, ko smo nanjo najmanj pripravljeni.
Drevesa se lomijo, klanjajo in poklanjajo njegovemu prihodu.
Prihod od zgoraj.
Nato pa pride še od spodaj.
Ko začnejo naraščati, poplavljati reke. Pripelje do katastrofalnih poplav.
Zaprejo se ceste, trgajo se električni dalnovodi, grozijo plazovi.
Dobesedno nas narva ustavi. Ostanemo popolnoma odvisni od nje.
Občudujoče je, kako močna je in hkrati zgrožujoče, da nas mora s svojo močjo postaviti na trdna tla, nas ponovno opominjati da smo njeni.
Opomniti in spomniti, hkrati tudi naučiti, da se moramo povezovati, si pomagati. Da ni prostora za jezo, sovraštvo, hinavščino, nečloveške odnose.
Uči nas, čeprav na krut način, da si moramo v stiski pomagati, sodelovati, biti dobri drug z drugim, humani.
Da moramo delovati v ljubezni in s srcem.
Zgroženi opazujemo kaj se dogaja, vendar nas uči tisto, kar pozabljamo.
Da moramo biti tudi do nje prizaneslivejši.
Dragi moji, z roko v roki, v ljubezni in s srcem pojdimo skupaj naprej.
Ne ozirajmo se na našo politiko, ki je ni moč strezniti, ozrimo se na soljudi in bodimo LJUDJE.

Čaroben pozdrav

Marjetka Zore

Ni komentarjev:

Objavite komentar