Prevzela me je radost, veselje in hkrati vznemirjenje.
Upam in želim si biti dobra mama.
Nosečnost poteka lepo. Mirna sem.
Mesec za mesecom sem bolj v veselem pričakovanju. Kako bi že rada imela v naročju tega otroka.
In zelo blizu je že veliki dan.
Končno je prijokal na svet moj prvi otrok.
Presrečna sem.
Nato sem povila še drugega, tretjega,...
Ta mala bitja so zame največji zaklad in bogastvo.
Moj glavni cilj je da jih naučim živeti v ljubezni, spoštovanju, zaupanju.
Želim si in vedno bom delala na tem, da si med seboj pomagajo, si stojijo ob strani in so dobri prijatelji.
Leta tečejo.
Različne življenjske poti, so jih popeljale po različnih krajih.
Sedaj, že odrasli ljudje, vsak s svojo družino živijo svoje življenje, vendar sem jih naučila da ohranjajo stike, se srečujejo in pomagajo.
Najlepše je ko pridejo domov, tam kjer so odraščali.
Moje delo je opravljeno.
Napočil je moj čas odhoda.
Umrla sem.
Sedaj jih lahko le opazujem od zgoraj.
Lijejo mi solze žalosti.
Poklicani so bili da nekaj naredijo z mojim denarjem, nakitom in preostalimi stvarmi, ki so ostale za menoj.
Tisto malo, kar je bilo.
In jočem zato, ker ni ne duha, ne sluha o tistem, kar sem jih učila.
S sovraštvom, jezo, kletvicami, prepiri, grabijo po stvareh.
Pograbi vsak nekaj in odide.
Sedaj živijo kot največji sovražniki, ki nikoli niso slišali nič o ljubezni.
Denar je bil tisti, zaradi katerega so vse pozabili, celo sami nase in na mene.
Ker se niso mogli odločiti, kdo bo vzel več.
Kje je ljubezen?
Naj bo takih zgodb čim manj.
Lep pozdrav.
Marjetka Zore
